Zabeležeti je treba še najnovejše Nejine besede. No... zdaj so že lepi stavki, večinoma tudi sklon in število ter osebo lepo poveže.
Najbolj prisrčno pa je, ko sliši koga, ki poje in reče: "Mami, do peje?"
Pa še, ko se hoče igrat z igračko, kjer s kladivom zabija "žeblje" in reče: "Ki je ona ko tocem?"
Ali pa: "ona ko isem, ona ko balvam..."
Še malo... Pakiranje je že v teku. Zdaj tekamo od trgovine do trgovine, da nakupimo še vse potrebno. In v lekarno vsak dan, seveda. Vsak dan znova si mami izmisli kakšno zdravilo, ki ga še nujno potrebujemo in brez katerega ne moremo nikamor.
Včeraj pa je mami v Hervisu videla superistične cokle za Nejo :))) Ko jih je videla pred časom, so ji bili res GRDI, ampak zdaj se ji zdijo super in po pričevanjih so baje tudi ultra udobni.
Takšni:
Počasi pa mami pripravljat tudi seznam stvari za zraven... Da kaj ne pozabimo... V nekaj stvareh se bo razlikoval od lanskega. Predvsem zato, ker Nejči ne nosi več bodijev, ampak je že velika punca in nosi spodnje hlačke in majčke :)))
Pa namesti prenosnika imamo letos moderen prenosni DVD player, da lahko Neja že po poti gleda risanke... Mami pa vseeno upa, da bo večino poti prespala.
Naša slinavka se počasi poslavlja...Upam, da za vedno ali da se vsaj čimmanj krat ponovi.
V torek sva bili z Nejo še pri najinem zdravniku, ki ji je predpisal še tabletke Virolex. Pojesti mora pol tabletke vsakih 6 ur, vsaj 5 dni. Mazanje z mazilom ni več potrebno (hvala bogu, ker to je bilo največje mučenje vseh časov in si niti jaz niti Neja tega ne želiva več početi....NIKDAR!).
Stanje se je že po enem dnevu jemanja tabletk veliko izboljšalo. Včeraj zvečer je celo pojedla malo korneta in nekaj koščkov kruha s klobaso in majonezo. Po sedmih dneh je bila to prva konkretna hrana.
Kar tako naprej Nejči!!!
Pa naj malce napišem kako poteka ta naša slinavka...
Vse se je začelo v ponedeljek, 28. maja, ko sva šli od telovadbe in obiska pri Filipu in je Neja potarnala, da jo boli jeziček. Ko sem jo vprašala, če se je ugriznila, je rekla ja in s tem sva stvar zaključili.
Naslednji dan je pri babici še vedno pravila, da jo boli jeziček, ampak na njem ni bilo nič videti. Zvečer, ko sem prišla iz službe, pa je že imela 38° vročine. Dala sva ji sirup in smo šli spat.
V sredo sem ostala z njo doma in popoldan so se v ustih, na jezičku, pokazale prve pikice. Vročina pa je tudi še vedno trajala in jo je bilo zelo težko zbijat. Med popoldanskim počitkom sem prečekirala internetne strani in kmalu ugotovila, da bi lahko imela slinavko ali afte. Popoldan smo šli k zdravniku. Našega ni bilo, zato smo bili pri nadomestni zdravnici. Potrdila je moj sum in nam povedala, da ta bolezen ni nič kaj prijetna. Rekla je, da mora predvsem veliko piti, ker jesti ne bo mogla veliko. Dobili smo antibiotično mazilo, ki so ga zmešali v lekarni.
Danes je ponedeljek. Moram reči, da je že nekoliko bolje... Vsaj vročina je padla in se zdaj giblje okoli 37°. Mala miška pa še vedno nič ne je. V petih dneh je tako pojedla le en Monte, nekaj žličk zelenjavne juhe (z jokom, seveda) in eno zajemalko čiste goveje juhe. Ponoči ji, med spanjem, dam čokolino ali medolino, da vsaj nekaj dobi v želodček. V ustih še kar ima izpuščaje, ki so se preselili tudi na dlesni, da so kar otečene in skoraj zakrivajo manjše zobke. Mazanje z mazilom pa je mission impossible... Kriza... za Nejo in za mene....
Drugače pa je, hvala Bogu, kar živahna in normalna. Vidi se, da bi rada kaj pojedla, pa ne more. Boščika. Še dobro, da ni neki veliki jedec, ker bi se ji verjetno mešalo. Tako pa že itak zelo malo je.
Jutri greva spet k zdravniku, da vidimo, kaj bo rekel... Upam, da se ta nadlega hitro konča...
