Pa je tudi Nejka zbolela. Včeraj je že smrkala in imela poln nos... danes jo bolijo usta in uhica... vročine nima.
Smo že bili pri pediatru. Rahlo vnetje grla in ušes... Dobili smo antibiotike, Calpol in kapljice za nos. Neja ni v vrtcu, jaz pa v sredo moram iti na seminar za 3 dni... Kriza!!!
Nejo že tretji teden vsak dan (večkrat na dan) obmetavam z istimi vprašanji: "Kako je bilo v vrtcu? Kaj ste delali? Ste se kaj novega naučili? Kaj ste jedli?"
Odgovor vedno dobim samo na prvo vprašanje: "V redu." In to je to...
In ko že obupam nad spraševanjem in si pač mislim, da je verjetno pozabila kaj so delali in kaj so jedli... se zgodi naslednje: Zvečer sediva na kavču in se spomnim, da bi Nejo naučila pesmico, ki so jo prepevali v ponedeljek na plesnih: Metuljček Cekinček. In ko zapojem prvo vrstico, se mi Neja pri drugi pridruži in zapoje celo pesmico z mano... No... pa sem bila presenečena :) In potem mi pove, da se je je naučila v vrtcu. Fino...
Čez kakih 15 minut jo vidim kako smešno dviguje noge in hodi v krogu. Po moje je opazila moj vprašujoči pogled in rekla: "Pidi sen, mami. Glej... tukaj so nekje zabice skite. Gema jih iskat." OK. Vstanem in odkorakam za njo in ona mi kaže kje so vse žabice: pod mizo, pod kavčem, v akvariju, za televizijo... In jaz še kar gledam zakaj tako dviguje noge... Potem pa mi pove, da sva midve ja štorklji in štorklje jejo žabice...
Oooo... kak mama nič ne ve :))
V ponedeljek sva z Nejo prvič bili na najini popoldanski dejavnosti. Začeli sva namreč obiskovati plesno šolo Urška, ki v Mariboru izvaja tudi plesno-glasbene urice.
V petek, 4. septembra 2007 je imela Neja "generalko" pri zdravniku.
Pregled je obsegal:
- pregled pri zdravniku
- okulistični pregled
- pogovor s pedopsihologinjo
- laboratorij
- Denverjevi testi
- in pregled pri zobozdravniku.
V zdravstvenem domu sva morali biti ob 10.45 uri. Prišli sva skoraj točno. Parkirali sva pri mamici v službi in ker je bil lep dan, sva ga skozi center mesta mahnili kar peš. Neja je bila zelo pridna in je prehodila sama celo pot. Res je trajalo skoraj pol ure, ampak prispeli pa sva pravočasno.
Najprej so naju poslali v posebno sobo, kjer je prijazna sestra Neji pokazala sličice, ki jih je morala poimenovati, pri tem pa je najprej gledala samo z levo in potem samo z desno očko. Videla je vse, tudi najmanjše sličice, ki so bile za mamico že malo meglene...
Potem je dobila barvne kocke iz katerih je morala sestaviti stolp. Ni se dala motit in ga je sestavila kar nekajkrat. Poimenovala je tudi barve kock, preskočila list, skakala kot zajček, narisala črto in metala tenis žogico v steno.
Tetica ji je zastavila tudi nekaj vprašanj na katera je super odgovarjala. Včasih mi je bilo kar smešno, kaj se ji prede po glavi. Na nekatera vprašanja bi jaz odgovorila drugače. Npr:
"Kdo laja?" Je rekla: "Tilika." (potem sem razložila, da je to naš kuža)
"Kdo mijavka?" ... "Muca."
"Kdo plava?" ... "Ladja." (jaz bi rekla, da riba... :))
"Kaj zunaj piha?" ... "Veter."
"Kaj leti po zraku?" ... "Listje." (he he... )
In tako naprej in tako nazaj.
Po odlično opravljenih testih, kjer je znala tudi več za svoja leta, sva šli hitro lulat. V laboratoriju sva bili hitro gotovi, ker sva morali dati samo vodo. Blato in kri sva dali že v avgustu, pred vstopom v vrtec.
Pred pregledom pri zdravniku, so Nejo še izmerili in stehtali:
- teža: 14.700 g
- višina: 94 cm
- obseg glave: 50 cm
Zdravnik je opravil pregled, ugotovil, da je vse OK in da raste "po knjigi". Ko je morala pokazati kako hodi, sva naredili en krog po ordinaciji. Zdravnik je rekel: "Kaj zdaj normalno hodi ali se napravlja?" Pa sva naredili še en krog. Tokrat je hodila normalno in tako sva zdravnika kar hitro pustili samega.
Naslednja postaja je bil psiholog. Poslali so naji dve nadstropji više, kjer je mami izpolnila en kup papirjev. Nič posebnega... Pogovor s psihologinjo je potekal OK. Najprej je postavila nekaj vprašanj mamici, potem pa je poklicala Nejo. Spet je dobila kocke in jih je morala dve po dve položiti v škatlico. To je znala. Potem je morala like pospraviti v prave luknje... naprej normalno, potem pomešane. OK. Naslednja naloga je bilo vstavljanje kartic z narisanimi znaki v okenca, kjer so bili narisani isti znaki. Spet je vse opravila odlično.
Psihologinja ji je postavila še nekaj vprašanj, ki sva jih že slišali pri Denverjevih testih. Zraven so bila še vprašanja tipa: "Za kaj uporabljamo skodelico, žličko...? Kaj narediš, če si žejna, lačna, če te zebe...?" Na ta vprašanja je odgovarjala v stilu: "Zato, da papam. Zato, da pijem."
Potem je morala Neja ponavljati stavke. Najprej enega enostavnega: "Mačka lovi miši." in kasneje še bolj zapletenega: "Če zunaj piha veter, si moramo dati kapo na glavo." Tudi to je opravila brez težav. Psihiatrinja je kar naprej delala kljukice (tudi v rubriko 3,6 in 4 leta - uau je bila mamica ponosna :)) Za konec je Neja narisala še 2 kroga in sva šli.
Zadnji pregled - pri zobozdravniku - sva izpustili, ker redno hodiva na preglede zobk. Enkrat na leto... pa še gužva je bila baje in je sestra Lea rekla, da nama ni potrebno čakati tako dolgo. Neja je dobila še nagrado, ker je bila tako pridna in lahko sva šli domov. Ura je bila pol ena.
Spet sva prehodili mesto, se ustavili pri Bolariču in pojedli dve pečeni bedrci in restan krompir. Na Glavnem trgu sva nahranili golobčke, obiskali tetice in strice pri mamici v službi ter se odpravili domov.
Po napornem dnevu je Neja odspala svoji 2 uri in spočila možgančke.
...ob prihodu v vrtec in odhodu iz njega (ko pride babica)... Vmes pa je menda OK.
Sem vedela, da je bilo prelepo... :(((
Jutri imam roditeljski sestanek... moj prvi...
Prvi dan vrtca smo z Nejo in babico boka praznovale tako, da smo se najprej odpravile z gondolo na Pohorje in potem še na pico.
Vožnja z gondolo je Neji zelo všeč in je uživala. Na Belviju je plezala po igralih, ker pa je bila že utrujena (prešpricala je namreč popoldansko spanje) smo se po 3/4 ure odpeljale nazaj dol.
Mamico je že itak strah višine in ji je vožnja z gondolo bolj kot ne strašna. Za nameček pa se je ta kvadratna, viseča, bolj stara kot nova stvar najvišje nad tlemi ustavila. HUDO!!! Sicer me je bilo strah kot hudiča, ampak tega nisem pokazala. Neja je spraševala zakaj stojimo, pojedla je nekaj keksov in spila sok, pa smo se končno premaknili. Joj... niti pomisliti ne upam, kaj bi bilo če bi tam viseli več kot tistih nekaj minut...
Ob prihodu na varna, trdna tla smo se odpravile v Mojo picerijo na Pobrežju, kjer smo pojedle eno slastno pico, ki smo si jo sestavile same in najboljšo jagodno pico. Neja in babica sta igrali nogomet, se skrivali pod grmovjem in na sploh noreli.
Zvečer pa smo padli v posteljo :))
No, takole... Kaj vse se je zgodilo v zadnjem mesecu dni. Neja se je odvadila od plenic in dude, navadila se je na vrtec in postala prava vrtičkarka.
Od nekdaj me je bilo strah kako bo izgledalo odvajanje od dude. Za plenice se nekako nisem sekirala, ker sem rekla, da je nikakor ne mislim silit. Dovolj smo imeli težav s kakanjem. Pa se je pravzaprav odvadila sama. Jaz sem jih samo nehala montirat na rit. No, za ziher pa smo kupili tiste nepremočljive rjuhe za postelje. Do zdaj so bile mokre samo enkrat.
Ampak duda pa je druga stvar. Ko sem brala kakšen huronski jok spremlja odvajanje od dude, me je kar mrazilo. Neja je dudo sicer uporabljala res samo za spanje, saj se podnevi sploh ni spomnila nanjo. Ampak spanja pa si brez dude nismo znali predstavljati.
In potem je nekega dne Neja zjutraj k babici odnesla še zadnjo dudo z nočne omarce (vsako jutro je namreč odnesla eno ali dve in potem so se nabirale pri babici). No, popoldan pa ni prinesla nobene nazaj. Nisem se pretirano sekirala, saj sem vedela, da imam še rezervne v predalu, ampak Nejka jih ni videla. Pa sem ji rekla, da nimamo dud.
Zvečer je običajni obred uspavanje izgledal takole: "Mami... soka!", "Mami... meka!", "Mami... dudo!" sem ji dala dudo in je zaspala.
Tokrat pa je bilo takole: "Mami... soka!", "Mami... meka!", "Mami... dudo!" Pa sem ji povedala, da je ni in je zaspala. Ha? Skoraj me je kap!!!
Ok... sem pomislila. Danes še gre... bomo videli jutri. Naslednji dan sem ji povedala, da spet ni dud. Zvečer pa:
"Mami... soka!"
dam sok
"Mami... meka!"
dam mleko
"A... dude pa nimamo, ne?"
? Ne...
In je šlo :))) In še danes gremo spat brez dude. Dokler ni začela spati v vrtcu jo je uporabljala samo še za popoldansko spanje, zdaj pa niti to ne več. Ampak za ziher so še vedno nekje v rezervi :))
Samo ve pa, da po mleku nekaj manjka :) Potem pa reče: "Aja... ni dude, ne?"
Prvi teden vrtca je minil ZELO dobro. Neja z velikim veseljem hodi v vrtec in komaj čaka, da gre.
Prvi teden sem jo v ponedeljek in torek peljala ob 8. uri v vrtec jaz. Ob dvanajstih pa sta jo v torek pobrala babi in dedi. Preostale dneve je gospodična ob pol sedmih zjutraj šla najprej k babici in dediju, potem pa sta jo ob osmih peljala v vrtec, ob dvanajstih pa spet po njo. Teden je minil brez težav in zapletov.
Takoj, ko se je v vrtcu preobula je stekla v igralnico k Lari. Najprej sta se objeli in pozdravili, potem pa hitro igrat. Ampak to srečanje je (baje) bilo tako, kot da se nista videli kakih 10 let. In tudi Lari je bilo takoj lažje v vrtcu, ko je prišla Neja. Tako sta prvi teden kar obe ostajali v vrtcu samo do dvanajstih.
V petek pa sta se babici (Nejina in Larina) zmenili, da v ponedeljek pa bomo že spali v vrtcu. Fajn... sicer smo se mi že dogovorili, da bo Neja v vrtcu samo do spanja, pa je zdaj tako, da tam tudi spi.
Seveda sem bila danes spet hudo živčna, ker nisem vedela, kako bo princeska zaspala. Hja... doma je to cel protokol... od flaške soka, meka in dudik... pa obvezno nekdo leži z njo...
Ker sta babi in dedi rekla, da gresta ob 14.15 po njo, sem ob 14.25 itak že klicarila, kako je. In prinčipesa je baje v vrtcu zaspala v treh minutah (podrobnosti še ne vem... ampak bom izvedela:)), se prebudila dobre volje in je že doma.
Hvala Bogu, da imamo tako pridno in pogumno punčko!!!!
Here I goNo... takole je Nejka zjutraj, malo pred osmo, odhajala v vrtec. Prvič... Navdušena... Pred tem sem jo še malo poslikala, v kamero je celo zapela pesmico ter povedala kam gre in kaj bo tam delala.
Pred vrtec sva prispeli istočasno kot Nejina soseda Lara in ker sta v isti skupini, smo šli skupaj noter. Tam nam je vzgojiteljica Zdenka pokazala naše obešalnike in smo se preobuli. Potem pa v igralnico. Nejo so noge kar nesle naprej in kmalu je že sedela na blazini in preiskovala igrače. Lara se ji je tudi hitro pridružila. Ampak ona je že "stara mačka", ker je bila v vrtcu že lani, letos pa je samo menjala igralnico in vzgojiteljici.
V glavnem... nisem imela časa in priložnosti za lubčka v slovo... Samo od daleč (od vrat) sem ji pomahala in rekla, da pridem po njo. Neja je samo odmahnila in že me ni več videla. Niti malo ji ni bilo težko.
No... mamici pa je bilo malo in se je skoraj razjokala... Moja mala punčka je že velika... Ah ja... Potem nisem jokala, ker sem se prepričala, da mala uživa in ji je lepo.
Čez dve uri sem poklicala v vrtec, da vidim kako je. Vzgojiteljica je rekla, da je dobre volje, se igra in me prav nič ne pogreša. No... ob dvanajstih grem po njo... Dovolj bo za prvi dan, upam pa, da bo tudi jutri navdušena nad vrtcem.
Update:
Ob dvanajstih sem Nejo pobrala v vrtcu. Ko me je zagledala na vratih igralnice, je zacvilila, prišla po mene in me hotela zvleči v igralnico. Potem sem ji rekla, da greva domov, pa ji nekak še ni bilo za it. Zato sva se še malo potikale po garderobi, se igrale na igralih in šele po pol ure odšle domov.
Komaj čaka, da gre jutri spet.
