Mali Lošinj 22.6.-1.7.2007

Pa smo nazaj... 10 dni uživanja ob morju, dobri hrani, pijači in družbi je minilo kot bi mignil... Brezveze... še najmanj ene 14 dni bi morali ostati tam.

Naš letošnji dopust (prvi del) smo preživeli v družbi s teto Petro, stricem Gregorjem in Zarjo ter teto Renato, stricem Bojanom in njuno nečakinjo Nino. Dopustovali smo na Malem Lošinju v naselju Bučanje, kjer imajo Bojanovi svojo hiško.

Vožnja je minila presenetljivo mirno.... brez večjega joka in drenja. Seveda se zato moramo zahvaliti naši novi pridobitvi... prenosnemu DVD-predvajalniku, ki je od Maribora do Bučanj neprestano vrtel Damo in potepuha (2 del).

Po prehodu preko Krčkega mostu

Naselje Bučanje je super za otroke... z miljon igrali v senci borovih dreves, plažo primerno za otroke, večerno glasbo, ki neha igrati ob 23. uri, trgovinico, gostilno, trafiko itd...

Neja na konjičku - v ozadju zalivček in plaža

Naši dnevi so minevali precej sproščeno, mirno in predvsem počasi. Jutranji ritual z zajtrkom se je zaključil šele okoli enajste ure, ko smo se premaknili na plažo, v senco seveda. Tam smo se senčili in čofotali v vodi. Neja je veselo raziskovala skale, nekajkrat padla in našla nekaj rakov in školjk. V svojih novih čeveljcih za v vodo pred njo ni bil varen noben košček morja, kjer je še imela "podn". Najraje je plavala na delfinu (to je ati) in bežala pred kitom (stric Bojan). Ta imena so kar primerna :)) - slike NE dodajam :))

Okoli druge ure sva se odpravili nazaj v hiško in ob gledanju risank skuhali juho. Po juhi sta se nama pridrižili še teta Renata in Nina, nekaj smo pojedli in potem je Neja spala kot ubita od štirih do sedmih.


Nekajkrat smo zvečer odšli do terase, kjer je bila živa glasba in zaplesali. Neja je norela po plesišču in neprestano iskala nekoga, ki bi norel z njo. Dvakrat pa smo šli tudi v mesto Mali Lošinj, kjer je Neja dobila novo verižico in zapestnico.

Naša mala morska deklica

Posebna atrakcija so bile še vodne pištole. Tako smo imeli prave vojne po poti na plažo. Pa sladoled je bil obvezen vsak dan... pa še in še bi lahko naštevala...

Sladoled pa je zakon

Prva dva dni je Neja seveda zvečer hotela it spat domov... Pa smo jo nekako pepričali, da je bolje, da prespimo tam :)) Potem se je že navadila. Je pa bila vedno tako zelo utrujena, da je zahtevala najbolj nemogoče stvari... Ampak vseeno je bilo noro fino in upam, da bomo še kdaj uspeli iti.