Obiskali sva babico v boku (bloku). In to je primer uživancije.
Neja se je stisnila v košarico in tam uživala. Prava pozerka je :))
Babico sicer boli križ, ampak se je na vse pretege trudila ukvarjati se z Nejo. Potem je Neja ob prijetni klimi zaspala za 2 uri.
Končno sva z Nejo uspeli obiskati mojo bivšo sodelavko in njenega sinčka Nika. Doma sva sicer malce kolebali ali iti ali ne, saj se je nekaj napravljalo k dežju... Pa sem ugotovila, da dežja itak ne bo, ker ga že 14 dni ni bilo, in sem spakirala Nejo v avto in šus v Maribor.
Nik je 3 mesece in pol starejši od Neje, pa sta se kar razumela. Sicer pa se otroci v njuni starosti kaj malo brigajo za svoje vrstnike. Vsak se igra po svoje, do stika pride samo, ko hočejo imeti isto igračo. Potem pa juhuhu... Sicer je Neja zelo mirna kaj se tiče odstopanja igrač, ki niso njene. Takoj se umakne ali izroči igračo. Pri tobogani ali hiški hitro stopi stran, milo pogleda, da se jaz skoraj razjokam in potem nadaljuje s svojim delom, ko gredo vsi stran.
Doma je seveda drugače. Če se kdo usede na NJEN poganjalček, je ogenj v strehi. Enako je s priborom za risanje. Pa se že nekak zmenimo.
V glavnem, pri Jasni in Niku sva uživali skoraj celo popoldne, otroka sta malo divjala, malo čofotala... Midve sva pili kavo in jedli pecivo. Luksuz pur :)) bi lahko rekli. Bova še šli kdaj, če naju še povabijo :) Sicer pa so zdaj oni na vrsti, da pridejo k nam. Adapta!
26. julij 2006
Odkar nisem več učiteljica, nimam več pravice do šolskih poletnih počitnic. Kar ni fajn. Ampak če pogledam drugo stran, kjer ni mulcev, ki bi se trudili, da me živcirajo, kolikor se le da, z lahko to spregledam to ugodnost.
Kakorkoli…naslednji teden začnem z MOJIMI počitnicami, ki jih imam že kar splanirane. Cele 3 tedne.
1. teden: počivanje in vandranje v Nejo po vsem možnih obiskih sorodnikov in prijateljev, ki jih že kar nekaj časa nisva videli.
2. teden: odhod na Hrvaško za cel teden. Letos odhajamo sem: Hotel Ivan in Šibenik. Nahaja se v naselju Solaris Holiday Resort. S sabo bomo odpeljali tudi dedija in babico.
3. teden: ostanemo nekaj dni doma, da si odpočijemo od dopusta. Potem pa grem z Nejo in mojo mamo za 2 ali 3 dni še v Terme Čatež.
No…in zato komaj čakam naslednji teden.
24. julij 2006
Pri nas se je začela nenormalna vročila. Sem slišala, da je Evropo zajel vročinski val in da ponekod ljudje celo umirajo. Groza.
Pri nas je trenutno vsak dan vsaj 35°C, na soncu pa sva včeraj zjutraj izmerila 44°C. Kriza. Hišo imamo kolikor pač lahko zaprto, rolete spuščene, da ne prepuščajo sončnih žarkov, ponoči vklopljen ventilator, ki me je že napihal po ledvicah. Neja je venomer prepotena kot da bi se tuširala. Večino časa teka kar naga ali pa z bodijem brez rokavov. Plenica ji je že na poti, ampak kaj, ko noče na kahlo. Potem pa samo brišemo lužice za njo, saj spije tudi ogromne količine tekočine.
Pred nekaj dnevi so se temperature vsaj ponoči spustile in je bilo prav prijetno, zadnjih nekaj dni pa je ponoči enako kot podnevi. VROČE.
Upam, da bodo kmalu bolj znosne temperature. Delam še en teden, potem pa en teden z Nejo kraljujeva in se potepava. Zato bi bilo malo boljše vreme dobrodošlo.
No...evo. V ponedeljek sem hotela za Nejo preko terminala naročiti evropsko kartico za zavarovanje v tujini. In avtomat napiše, da se podatki ne skladajo.
Pa sem šla včeraj na ZZZS vprašat, kako in kaj. Sem pač mislila, da je mogoče kaj narobe, ker sva spremenili naslov stalnega prebivališča, pa je mogoče to to. In kaj ugotovim?
Lani septembra sem se prvič zaposlila na osnovni šoli. Tam so Nejo tudi prijavili, da je po meni zavarovana. Potem sem novembra službo menjala in bila zaposlena do konca maja. Tam nihče ni nič vprašal, vedeli so da imam otroka, jaz pa nisem vedela, da moram posebej povedat, da bo zavarovana po meni.
No...in zdaj ugotovim, da sploh ni bila zavarovana od novembra do zdaj. Pa sva bili še letos na posvetovalnici, pa bolna je bila vmes, pa pri zobozdravniku, pa niso nikjer nič rekli.
In da bi zdaj to hitro uredila v službi, ugotovim da moram počakat do naslednjega tedna, ko se vrne naša tajnica, ki to lahko naredi. Kriza...
20. julij 2006
Vsi! Mami, ati in Neja. Naše kraje je dosegel vročinski val. Temperature dosegajo tudi 37°C, kar je defenitivno preveč za naše bučke. Neja se, hvala bogu, vsak ljubi dan namaka v bazenčku pri dediju in babici, ostali pa se hladimo kakor vemo in znamo. Kar pa v pisarni brez klime ni najbolj inovativno. Kaj več kot zjutraj odpreti okno in upati, da bo hladen zrak ostal, ni možno storiti. No, jutri sodelavca v sosednji pisarni s klimo ni, in si jo bom privoščila. Vrata odpret, klimo na ful, pa bo za preživet.
Še dva tedna in en dan do morja…
Dialog med mamico in Nejo:
Mama: Neja, kak si?
Neja: V redi.
Mama: Kak pa ti je ime?
Neja: Neja
Mama: Kak pa je mamici ime?
Neja: Nina
Mama: Kaj pa atiju?
Neja: Edi (Eda)
Mama: Kak se pa pišeš?
Neja: MAKA
Od kod ji ta podatek, ne ve nihče. Ampak že nekaj mesecev se Neja piše Maka. Kar ni niti malo podobno njenemu pravemu priimku.
13. julij 2006
Jap...ne mestni park, ne Magdalenski park, ne kakšen drug park. Europark je zakon!!!
Zdaj se že dere po hiši: "Neja paka!" In je najbolj srečna, ko jo peljeva v nakupovalno središče... katerokoli, samo da so tam tekoče stopnice, po katerih se neutrudno vozimo. Gor, dol, gor, dol in še enkrat gor, dol. Dokler nam počasi ne postane nerodno in nehamo.
Zatem atija zvleče v Big Bang (najraje) kjer šprinta med policami, da jo komaj loviva...
Tako je to...otroci nove dobe. Čez kako leto pa me bo vprašala..."Mama, a v parku so tudi drevesa?"
12. julij 2006
Končno sem se odločila, da bom po dolgem, dolgem času prebrala kakšno knjigo. In seveda sem se odločila, za Da Vincijevo šifro Dana Browna, ki je že kar nekaj časa »in«. Zaklela sem se, da ne bom pogledala filma, dokler ne preberem knjige. In sem jo.
Včeraj pa sem začela brati Gejšo (Arthur Golden). Ker imam čas za branje samo med malico v službi, morda malce doma, ko se Neja igra z atijem, seveda gre zelo počasi. Nekaj strani na dan, nič več. Že ko sem brala Šifro, sem morala Neji prinesti eno knjigo (vsebina o Titu), da jo je listala poleg mene. Princeska je seveda hotela delati isto kot jaz. In seveda z isto knjigo. In zdaj ni več dovolj, da ima pač neko knjigo…Zdaj mora imeti mojo knjigo. No, tako seveda ostanem brez knjige in brez branja. Ona bere mojo Gejšo, meni pa potisne Tita.
In če se slučajno zadovolji s Titom in lahko jaz kaj preberem, hoče, da liste obračam tako hitro kot ona… Hja…potem pa preberi kaj, če si frajer.
7. julij 2006 – petek
Le kako delajo ti otroški možgančki? Vedno sem mislila, da se tako majhni otroci ne morejo spomniti stvari, ki so jih doživeli pred kakim letom ali več.
Včeraj smo z Nejo, babico D. in Majo šle na sprehod po naši ulici. Ko prideš do konca asfaltirane ceste, se začnejo pašniki, na katerih so v poletnih mesecih krave. Neja je veselo hodila in opazovala vse po poti. Srečamo še eno muco in velikega hrošča, ki mu je rekla »ika biba«. Ko smo prišle do pašnikov, pa se naenkrat ustavi in gleda… In pravi: »Mama…NI!!« Seveda jo povprašam česa ni. In pravi: »Mama…ni mu!« In res krav še ni bilo na pašniku.
Ampak kaj je zanimivo. Že od lani poleti Neja ni bila na tem delu ulice. Torej se je morala spomniti krav še od lani. Fascinantno… Vsaj meni no. Da se spomni stvari, ki so se dogajale lani.
Pa še en primer. Ameriške borovnice pri babici S. so zrele konec junija. Lani jih je Neja zelo rada jedla. Letos pa je že maja iskala borovnice, da bi jih jedla. Torej je bila lani stara manj kot leto dni, pa se je letos spomnila točno kje rastejo. Pametno, Polde. :)
7. julij 2006 – petek
V sredo je po dolgem času spet prišel domov dedi. Zdaj ga ni bilo kar nekaj mesecev in moram reči, da se ga Neja vsake toliko spomni. Ali vidi sliko na polici in ga pokliče, ali se ati pogovarja z njim po telefonu in mu tudi Neja kaj pove. Zadnjič pa sem jaz oblekla dedijev flis, ker me je zeblo. In ko me je Neja videla, je takoj vtaknila roko v žep na njem in iskala cigarete, ki jih ima dedi vedno s sabo. No, ni jih bilo tam, pa mi je hitro rekla: »Dedi…toto…cika!« Dobro si je zapomnila, da je flis dedijev in da v njem nosi tudi cigarete, ki jih Neja vedno potegne iz žepa, si jih ogleda in če ima dedi srečo, nepoškodovane vrne v žep. Če ni sreče, ni cigaret.
No, v sredo je dedi prišel spet domov. Mislim, da zadnji »obisk« preden pride za vedno nazaj. Zdaj si je vzel kar nekaj tednov dopusta z borze, da lahko gremo brez skrbi avgusta skupaj na morje. Komaj čakam…
Sreda pa je potekala takole…Ker je dedi prispel ravno v času, ko mora Neja na popoldanski počitek, je seveda tega prešpricala in ostala budna. On pol sedmih je tako bila že na pol v komi in smo se odpeljali domov. Tam je takoj zaspala in spala eno uro. Ko se je zbudila, sem jo kar hitro potegnila iz postelje in jo do konca prebudila. Šli sva ven in se malo igrale z Laro, Nino in Majo. Ob devetih pa še kar ni hotela v hišo…Pa sem jo premagala. Dan je bil izgleda kar zanimiv, saj je ob desetih zaspala kot top. Zjutraj pa seveda spet problemi z vstajanjem, ko je treba k babici. Ampak sva ji povedala, da danes pa lahko zbudi dedija in je kar šla. Faca.
In Edi se je med košnjo s kosilnico zaletel v drevo, nakar je priletelo okoli 15 os in ena ga je pičila v desno ramo. Hitro se jih je otepel, največja sreča pa je bila, da je Neja šla ravno stran od njega, ker je prej hodila za njim.Vikend je za nami. Par kratkih dni, ko lahko cele dneve uživamo skupaj - vse trije.
Kako nepravično je življenje...Čez teden si od 7-15 v službi, prideš domov, nekaj na hitro skuhaš, pa je ura pet. Vmes itak dobiš živčnega, ker ne moreš brez motenj naredit kosila...se jeziš...Ostane le še nekaj uric za skupno igranje, pri katerem pa sem vedno utrujena od dopoldanskega dela.
Ampak, vsaj nekaj je.
Kako izgledajo naši poletni popoldnevi?
Igranje in čofotanje na terasi in zelenici. Po navadi se Neji pridruži še Lara, Nina in Maja. Štiri babe z enako dolgimi imeni, od katerih so Neja, Lara in Nina vse rojene na petek. Zanimivo kajne? Moram se pozanimat, na kateri dan je rojena Maja. V glavnem babike se razumejo in divjajo. Malo pri nas, malo pri sosedih.
Tudi mami ima družbo. Sosedo Dorotejo in Tanjo, s katerima čvekamo ob kavici. Ati pa ta čas počiva v dnevni.
Pa še vikendi...Ob sobotah, če ati dela, jo z Nejo mahneva k babici boka. Samo omenim "baba bok", pa Neja nori. In se po jutranji kavici in kakavu spakirava v "bok". Tam seveda sledi norenje po hodnikih in luftu, razturanje babičinega stanovanja na prafaktorje, spanje in odhod domov. Potem pa ponavadi v nakupovalno središče, ki je btw Nejin priljubljen prostor (paka) in komaj čaka, da se lahko vozi s tekočimi stopnicami in se skriva in lovi po trgovinah. Midva pa seveda ne moreva kupiti vsega kar potrebujemo, ker pol pozabiva. Nedelja je po navadi bolj miren dan. Po jutranjem cartanju in pospravljanju, odjurimo k babici in botrčku, kjer nas čaka kosilo in siesta. Za vse he he. Popoldan pa spet domov, se pripravljat na nov dan.
Končno sem začela z branjem Da Vincijeve šifre...Bolj počasi gre, čepraj je zelo zanimiva in komaj čakam, da nadaljujem. No, Neja mi ne pusti, da bi kaj dosti brala. Hitro mi vzame knjigo in veselo lista po njej. Tako sem ji včeraj prinesla knjigo Podpisano Tito in naj brska po njej. Nekaj časa je potrebovala, da je pozabila Šifro, ampak je šlo in mami je celo lahko prebrala nekaj poglavij. Juhuhu...
Lani smo naš dopust, zaradi tega ker Neja še ni bila stara 1 leto, planirali že v juniju, ko je dopolnila 10 mesecev. Seveda sva se z Edijem odločila za oddih na Hrvaškem, čim bliže Sloveniji, če bi pač slučajno bilo kaj narobe. In tako sva rezervirala dva tedna dopusta za nas in dedija, ki se nam je pridružil. Prvi teden dopusta smo preživeli v Vrsarju, v apartmajskem naselju Petalon, drugi teden pa v Umagu, v naselju Sol Stella Maris.
Moram reči, da je bil ta prvi dopust z Nejo kar naporen, saj je bila ravno v fazi, ko še ni znala sama hoditi in tako smo jo morali neprenehoma voditi za rokice, da se je princeska sprehajala. Naše hrbtenice so pa trpele. Ampak smo preživeli. Neja tudi :)
Prvi teden dopusta se je začel z 19. junijem 2005, ko smo spakirali kovčke, bazene, voziček, posteljico, plenice, mleko za Nejo, pivo za atija in dedija, prenosti računalnik itn… v našo Laguno karavan, ki je seveda bila tako polna, da je dedijeva prtljaga priromala za nami v avtu z babico in botrčkom, ki sta ta konec tedna šla na razstavo psov v bližino Vrsarja. Na strehi smo imeli tudi izposojen kovček, ki je bil tudi do vrha napolnjen. V glavnem, prtljage več kot preveč.
Vožnja proti Vrsarju je potekala kar gladko. Dokler se Neja ni zbudila in uprizorila operno arijo od Umaga do Vrsarja. Vso pot smo tako poslušali Atomik Harmonik in Hop Marinka, ki je bila takrat njena najljubša pesem in je vsaj tako nehala s kričanjem.
V Vrsarju smo uživali res 100 na uro. Apartmaji so bili prenovljeni in tako lepi, da že dolgo nisem 
videla podobnih. Res je bilo zelo lepo in udobno. Jedli smo v restavracijah in nismo nič kuhali. Samo Neji sem včasih pogrela kakšne Hippove mesne kašice, ki jih je zelo rada jedla. Pravzaprav jih je na morju pojedla veliko več kot običajno. Verjetno je morski zrak kaj vplival na to. V glavnem…uživala je v vsakem trenutku. Zjutraj sva po navadi z Edijem odšla v trgovino po zajtrk in po zajtrku smo se odpravili na bazen. Že pred dvanajsto uro sem Nejo odpeljala v apartma, kjer je zaspala, saj je bila temperatura vsaj znosna. Zunaj je bilo neprenehoma 30°C. Notri pa smo imeli klimo. Popoldan se je še malce kopala, zvečer pa smo odrajžali do Vrsarja, kjer smo kaj pojedli, se sprehodili in odšli nazaj. Majhna kriza je bila le prvi dan, ko je Neja dobila slano vodo v oči in usta. Verjetno je svoje naredila tudi utrujenost od potovanja in je bilo kar hudo, ker ni mogla zaspati. Potem pa se je lepo utekla in je vsak dan spala po 2-3 ure.
Drugi teden dopusta se je od prvega kar precej razlikoval. Predvsem v udobju. Bungalov, ki smo ga dobili je bil majhen in utesnjen, brez klime, pa še oprema je bila stara vsaj 30 let. Ampak po prvem šoku smo se le privadili. Hvala bogu Neja ni imela težav z vročim vremenom in je tudi tukaj spala podnevi in ponoči. Kar ji je bilo najbolj všeč je bil vlakec, ki je vozil iz naselja v središče Umaga. Poleg tega je zraven imela knjižico Tomaž in njegova dirka, ki dela čiha puha, če pritisneš na tipko na njej. In ta knjižica je bila zelo aktualna cel dopust.
Kopali smo se v bližnjem bazenčku za otroke, kjer je zelo uživala in skoraj ni hotela ven. Tako sem jo morala kar direktno iz bazena peljat na spanje. Sicer pa je bilo tudi super. Zvečer smo se vedno odpravili na kak sprehod, pregledali vso okolico. V morju smo se kopali morda le 2 krat, saj je voda v zalivu (umetnem) imela 30°C. Kar pa je bilo rahlo pretoplo. V bazenu je bilo bolje.
Zadnji dan nas je še obiskala babica Darinka in Neja je bila zelo vesela. Babica pa še bolj. Tako ji je Neja veselo razkazala Umag. Tam so jo že skoraj vsi poznali, saj si si moral takega otroka zapomnit. Vsakemu, ki je šel mimo, je pomahala, se nasmejala, vriskala in vsak je seveda mahal nazaj. To ji je bilo tako zanimivo. Prava smehica je bila.
Domov smo odrini dan pred uradnim koncem dopusta, ker se je vreme napravljalo k dežju in ker nismo imeli neke velike želje ostati še eno noč. Zato smo spet napolnili Laguno. Še sreča, da je prišla babica in smo nekaj stvari dali v njen avto. Drugače bi ati vse tisto, kar ni šlo noter, pustil kar tam. Od Umaga do Maribora je deževalo. In to tako močno, da se nismo mogli niti ustaviti za previjanje. Posledica je bila ta, da je Nejina plenica spustila in ker je pupa še akala, je seveda vse šlo ven. Prvi postanek je bil Trojane in tam sva se končno lahko previli in preoblekli. Temperaturna razlika pa je tudi bila ogromna. Ko smo odhajali iz Umaga je bilo 30°, na Trojanah pa 15°. Ker so bile vse toplejše stvari v kovčkih nekje v avtu, smo Nejo zavili v babičino ruto. Pa je bilo OK.
Nosečnost je vseh 9 mesecev potekala brez tipičnih nosečniških problemov, zato se je verjetno tudi malce podaljšala J. No, zakaj pa ne…sej je bilo super. Med nosečnostjo sem bila še študentka v zaključevanju študija. Obenem sem tudi poučevala angleščino na Dobi in dve jutri na teden preživela v podjetju IVD v Mariboru. Še dobro, da so se tečaji junija končali, drugače bi tam tudi rodila J. Februarja 2004 sem zagovarjala diplomsko delo na oddelku za angleščino in maja 2004 študij še uradno končala z zagovorom na zgodovini. Tokrat se je trebušček že kar konkretno kazal. Mala Neja je torej zagovarjala kar dve diplomski nalogi. Ja, če tole ne bo šolan otrok in ena zelo pametna deklica. 
No, tole nisva midve…bi pa lahko bile glede na razgrajanje, ki je potekalo v mojem trebuščku.
V aprilu 2004 sem se spoznala tudi s portalom Ringaraja.net, ki je postal moja stalnica. Vsak dan čvekanje z nosečnicami in mamicami preko spleta. Tako sem doma dobila nadimek »Internet mama«. Pa kaj…s puncami se predebatirala vse možne scenarije nosečnosti, poroda, problemov, opreme, hrane itd…Koristna stvar. Mariborčanke sem tudi osebno spoznala in dobivale smo se kar tedensko na redni kavi. Otroci so se rojevali kot po tekočem traku, saj smo vse imele rok poroda približno enako J. Tako so se rodili Nejini vrstniki, ona pa je kot princeska prišla zadnja. In najlepša….pa poglejmo kako je to bilo:
Pisal se je 6. avgust 2004, bil je petek. Začenjalo se je jutro 13-tega dne po napovedanem roku poroda, ki je bil 24.7.2004. S strahom sva pričakovala soboto, ko bi morala v porodnišnico na umetno sproženje poroda. 
Porodnišnica v Mariboru
Ob dveh zjutraj me je nekaj začelo zvijati po trebuhu. Hmmm...verjetno popadki...kaj pa vem? Nisem še rodila, zato nisem niti vedela kako popadki izgledajo :)) V glavnem...nisem mogla spati, zato sem vstala, prižgala računalnik, se priklopila na RR, ki je bila takrat moja vsakodnevna spletna čvekalnica, ter RR-jevkam napisala, da bom počasi šla v porodnišnico. Do štirih sem še malce surfala, potem pa sem POČASI zbudila Edija (počasi zato, da slučajno ne bi spaničaril). Najprej je vprašal kaj je in sprva mislil, da se hecam. Ko je končno ugotovil, da mislim resno, pa panika (počasno zbujanje ne pomaga:))) Takoj sva se spakirala v kabrioleta in odhitela proti porodnišnici.
Na sprejemu je bila ena tečna babica, ki ji ni bilo do dela...sploh pa ne proti koncu izmene. Najprej me je pregledala...odprta 2 cm, brez popadkov. Pa naju je poslala v porodno sobo. Tam naju sprejme še ena tečna babica, ki komaj čaka, da gre domov. Priklopila me je na CTG in me tam pustila. Hotela sem na stranišče....pa ni bilo šans...ponudila mi je kahlo. Ja, seveda, raje nisem šla. Potem je Ediju rekla, da se do osmih zagotovo ne bo nič zgodilo, zato naj gre kar domov. Pa je šel. Vmes je poklical najino sosedo Tanjo, ki dela v bolnici in je ravno šla iz nočne. In je prišla k meni. Izmena babic se je menjala in sosedo sem prosila, da babico vpraša, če smem na stranišče. Sploh ni bilo problema…končno so me odklopili s CTG-ja. Kakšna sprememba!!! Menjava babic, znana soseda...lahko sem se celo sprehajala po hodnikih, da so bili popadki lažji. Po opravljenem obisku stranišča in odluščenem čepu sva s Tanjo klepetali v čakalni sobi in čakali na začetek. Popadki so bili kar močni, ampak to da sem hodila sem in tja jih je res olajšalo. Ne morem si predstavljati, da bi morala še ležati na postelji. Ob 8.00, ko je prišla v službo tudi zdravnica, je prišla babica in rekla, da zdaj lahko pridem počasi rodit !?!. Medtem je v porodnišnico klicala še moja zlata ginekologija in jih prosila, da pazijo name. He he...super. Vsi so bili takooo prijazni.
No, tako mi je ob 8.00 zdravnica predrla mehur in začeli so se pravi popadki, ki jih je spodbudila tudi doza umetnih, napeljanih v mojo žilo. Medtem je prihitel tudi Edi in mi pomagal po svojih močeh...Hja...priznam, da bi ga kdaj pa kdaj tudi vrgla iz porodne sobe, ker me je ON opozarjal kako naj diham!!! ZABOGA, kaj pa on ve!!! Boli ko pes, pol pa moraš še dihat prav....In posledica...zaradi nepravilnega dihanja, dobim mravljince po ustni votlini...Nič kaj prijetno. Zlata babica Verena mi pokaže pravilen način dihanja.
Ob 10.00 je po hodniku ob porodnih sobah dr. Vadnjalova ponujala epiduralno anestezijo. Od bolečin prežeta, hitro vržem Edija na hodnik, da jo hitro pocukne v mojo porodno sobo. K vragu pa ohromelost in podobne nevarnosti....če bo manj bolelo mi lahko vse dajo :)) Prišla je anestezistka in me hotele pičiti v hrbtenico. KRIZA!!! Med popadki na 3 minute, ni šans da trofi...Se je kar trudila, pa ni šlo. Potem je rekla, da je....vendar ji še danes ne verjamem. Zakaj? Ker so bili popadki nenormalni...Hudiča! Ne vem, če je to bilo to. Popadki so bili kar hudi in po pričevanju kolegic bi naj epiduralna bolečino reducirala na skoraj nič. Pri meni pa je še kar bolelo. Anestezistka je vsake toliko povprašala po bolečinah in vsakič sem ji povedala, da ni nič bolje.
Naprej pa je šlo kar hitro...Ob predihavanju najhujših popadkov in končnem potiskanju je ob 11.20 je na svet privekala najlepša punčka na svetu. Ob pritiskanju nas je bilo v sobi kar 6. Vsi smo pritiskali, še Katjina mama, ki je slučajno sodelovala pri enem carskem rezu in nas je prišla pogledat :)) Edi sicer ni hotel videti zadnje faze, vendar se ni mogel izmakniti :)) Pa ni bilo krize, je preživel. Ko je pokukala ven glavica, sem še vprašala ali ima lase. Edi me ni niti slišal. Najina Neja je imela glavo polno črnih lask ter kot nebo modre oči. He he...prvi krik pa živalski...normalno....iz toplega na hladno. Prerezali so popkovino in jo obrisali. Položili so mi jo na prsi, da sem jo prvič stisnila k sebi. Neverjeten občutek. V trenutku sem pozabila na vso bolečino zadnjih nekaj ur in občutila toploto mojega bitjeca. To je to. Moje…najino dete. Čez nekaj minut jo je babica Verena vzela in jo stehtala ter izmerila: 3350 g in 51 cm. Prava baba. Apgar test 9, 9. Super. 
6. avgust 2004, 11.20 – začetek novega življenja – prva slika male Neje
Potem je prišel zdravnik in me malce pošil. No, vsaj za nekaj je bila epiduralna dobra, saj nisem čutila ničesar. Pa tudi kasneje ne. Od poroda mi ni ostala niti ena brazgotina.
Po porodu sva z Nejo ostali še 4 ure v porodni sobi. Neja je spala v posteljici, jaz sem jo le tiho opazovala. Priznam, da me je bilo strah življenja po porodu, ampak v tem trenutku je vse padlo na svoje mesto. Kot da je Neja del mene že 100 let.
Potem so naju odpeljali v sobo, skupaj z še eno mamico, ki pa je rodila šestega otroka. Neja je bila zelo pridna, cele noči je spala. Malce sva se mučili z dojenjem in po treh dneh, kolkih 1A in cepljenju odšli domov 9. avgusta 2004 z odpustno težo 3100 g. Edi je prišel po naju z mojim Cliotom. Seveda sva pozabila spakirati plenice za široko povijanje, zato sva si kar v bolnišnici prisvojila dve. Ne morem razložiti, kako sem bila živčna in napeta. Komaj sem čakala, da pridemo domov. V porodnišnici je bilo namreč nenormalno vroče, saj je bila zunaj temperatura okoli 30°C. Srečno smo prispeli domov in se namestili. Kakšni občutki….strah, veselje, sreča, še enkrat strah… Neponovljivo…ko se spomnim nazaj, občutim ta občutek…neopisljivo. Solze so mi naslednjih nekaj dni kar nenadzorovana tekle po licih, jokala sem kot da se mi je porušil svet…ampak bila sem srečna…Sem jokala od sreče? Ne vem…verjetno.
V petek 13, avgusta 2004 sva z Nejo zaradi mastitisa odšli še za 5 dni v porodnišnico na zdravljenje. Ko sva se vrnili, je bila Neja na Aptamilu, jaz na antibiotikih. Dojenje ni steklo, zato smo začeli z adaptiranim mlekom. Seveda po mnenju zdravnikov najboljšim. Cel mesec sem si še črpala mleko in ga dajala Neji. Poleg Aptamila seveda, saj mojega ni bilo dovolj. Po mesecu hudih kolik, sem najprej ukinila moje mleko, ki verjetno zaradi antibiotikov in moje neješčosti ni bilo ravno najboljše, potem pa smo zamenjali še adaptirano mleko na Hipp in je bilo vse OK. Kolike so ponehale v roku dveh dni in z Edijem sva bila nenormalno srečna, da je bila Neja zdrava. Pogled na dete, ki se zvija od bolečin v trebuščku je res hud. Priskrbela sem vse mogoče kapljice, ki bi to ublažile, pa niso pomagale. Prehod na Hipp pa je rešil vse. Hvala! J
Takšna je bila moja izkušnja poroda…Verjetno ena izmed lepših in bolj prijetnih (kolikor je pač lahko). Po porodu nisem imela nobenih posledic…bolečin ali kaj podobnega. Po odhodu iz porodnišnice me je zmotil le mastitis in nič drugega. Telesno me nič več ne spominja na porod.
No, pa končno začenjam s pisanjem tega bloga.
Dodala bom še začetek naše družinske zgodbe in kakšne zanimivosti zadnjih dveh let odkar imamo našo malo piko.
Jutri se začenja julij 2006 in 6. avgusta bo Neja stara natančno 2 leti.
