Zabeležeti je treba še najnovejše Nejine besede. No... zdaj so že lepi stavki, večinoma tudi sklon in število ter osebo lepo poveže.
Najbolj prisrčno pa je, ko sliši koga, ki poje in reče: "Mami, do peje?"
Pa še, ko se hoče igrat z igračko, kjer s kladivom zabija "žeblje" in reče: "Ki je ona ko tocem?"
Ali pa: "ona ko isem, ona ko balvam..."
Še malo... Pakiranje je že v teku. Zdaj tekamo od trgovine do trgovine, da nakupimo še vse potrebno. In v lekarno vsak dan, seveda. Vsak dan znova si mami izmisli kakšno zdravilo, ki ga še nujno potrebujemo in brez katerega ne moremo nikamor.
Včeraj pa je mami v Hervisu videla superistične cokle za Nejo :))) Ko jih je videla pred časom, so ji bili res GRDI, ampak zdaj se ji zdijo super in po pričevanjih so baje tudi ultra udobni.
Takšni:
Počasi pa mami pripravljat tudi seznam stvari za zraven... Da kaj ne pozabimo... V nekaj stvareh se bo razlikoval od lanskega. Predvsem zato, ker Nejči ne nosi več bodijev, ampak je že velika punca in nosi spodnje hlačke in majčke :)))
Pa namesti prenosnika imamo letos moderen prenosni DVD player, da lahko Neja že po poti gleda risanke... Mami pa vseeno upa, da bo večino poti prespala.
Naša slinavka se počasi poslavlja...Upam, da za vedno ali da se vsaj čimmanj krat ponovi.
V torek sva bili z Nejo še pri najinem zdravniku, ki ji je predpisal še tabletke Virolex. Pojesti mora pol tabletke vsakih 6 ur, vsaj 5 dni. Mazanje z mazilom ni več potrebno (hvala bogu, ker to je bilo največje mučenje vseh časov in si niti jaz niti Neja tega ne želiva več početi....NIKDAR!).
Stanje se je že po enem dnevu jemanja tabletk veliko izboljšalo. Včeraj zvečer je celo pojedla malo korneta in nekaj koščkov kruha s klobaso in majonezo. Po sedmih dneh je bila to prva konkretna hrana.
Kar tako naprej Nejči!!!
Pa naj malce napišem kako poteka ta naša slinavka...
Vse se je začelo v ponedeljek, 28. maja, ko sva šli od telovadbe in obiska pri Filipu in je Neja potarnala, da jo boli jeziček. Ko sem jo vprašala, če se je ugriznila, je rekla ja in s tem sva stvar zaključili.
Naslednji dan je pri babici še vedno pravila, da jo boli jeziček, ampak na njem ni bilo nič videti. Zvečer, ko sem prišla iz službe, pa je že imela 38° vročine. Dala sva ji sirup in smo šli spat.
V sredo sem ostala z njo doma in popoldan so se v ustih, na jezičku, pokazale prve pikice. Vročina pa je tudi še vedno trajala in jo je bilo zelo težko zbijat. Med popoldanskim počitkom sem prečekirala internetne strani in kmalu ugotovila, da bi lahko imela slinavko ali afte. Popoldan smo šli k zdravniku. Našega ni bilo, zato smo bili pri nadomestni zdravnici. Potrdila je moj sum in nam povedala, da ta bolezen ni nič kaj prijetna. Rekla je, da mora predvsem veliko piti, ker jesti ne bo mogla veliko. Dobili smo antibiotično mazilo, ki so ga zmešali v lekarni.
Danes je ponedeljek. Moram reči, da je že nekoliko bolje... Vsaj vročina je padla in se zdaj giblje okoli 37°. Mala miška pa še vedno nič ne je. V petih dneh je tako pojedla le en Monte, nekaj žličk zelenjavne juhe (z jokom, seveda) in eno zajemalko čiste goveje juhe. Ponoči ji, med spanjem, dam čokolino ali medolino, da vsaj nekaj dobi v želodček. V ustih še kar ima izpuščaje, ki so se preselili tudi na dlesni, da so kar otečene in skoraj zakrivajo manjše zobke. Mazanje z mazilom pa je mission impossible... Kriza... za Nejo in za mene....
Drugače pa je, hvala Bogu, kar živahna in normalna. Vidi se, da bi rada kaj pojedla, pa ne more. Boščika. Še dobro, da ni neki veliki jedec, ker bi se ji verjetno mešalo. Tako pa že itak zelo malo je.
Jutri greva spet k zdravniku, da vidimo, kaj bo rekel... Upam, da se ta nadlega hitro konča...
Pod vrhom smo naredili še nekaj vaj, zaplesali in se igrali s storži, ki smo jih nabrali po poti. Videli smo tudi žabo in veverico (itak, da je to big deal).
Na vrhu je bilo okrepčilo seveda nujno.
In ko smo se vrnili so nas pričakale jagode in lubenica ter keksi s katerimi smo zajedli novo sestrico naše telovadne prijateljice Maše.
Jap... Kupila sem fantastične super truper praktične pleničke, ki jih ni potrebno lepiti in pri tem siliti otroka, da se vleže na posteljo... In super praktične tudi zato, ker si jih lahko otrok sam sleče in nazaj obleče...
In kaj je moj otrok rekel?
"Ne!! To niso plave nice!!! Mami, daj drugo...!!"
Na...evo, pa sem jih podarila, ker doma jih ne bomo gledali, kaj šele uporabili. In šla kupit nov zavoj čisto navadnih plenic.
Še dobro, da jih potrebujemo samo ponoči.
V ponedeljek sem si privoščila ogled predstave v Narodnem domu. S prijateljicami sem si ogledala komedijo Klejt najt šou: Psihiatrija za kadilce v izvedbi ekipe Reporterja Milana.
-
Moram reči, da je bila predstava fenomenalna. Vsi smo uživali in natrenirali trebušne mišice, saj smo skoraj dve uri umirali od smeha.
Ati in Neja pa sta ostala sama doma in se igrala do poznih ur, potem pa utrujena zaspala. Ko sem prišla domov, sem Neji še v spanju oblekla zgornji del pižame, ker je spala samo v spodnji majčki. No... glavno, da ni bilo večjih težav :))
Tukaj pa je ena slikca, na kateri se vsaj malo vidi Nejino zobkasto bogastvo.
Nisem hotela še prehitro pisat... da nebi šlo kaj narobe.
Ampak, naša pika poka podnevi ne nosi več pleničk. Jeee...
Naša Neja zna šteti do dvanajst. Fino ne?
V glavnem... Neja miži in šteje do dvanajst, vmes seveda pokuka kam smo se skrili in potem nas išče :))
Bližajo se prazniki, zato bodo zapisi o tem, kaj se med njimi dogaja nastali šele po njih.
Danes torej mami in ati zadnje delata, potem pa je vsaj mami cel teden doma (jeeeee...). Imamo skoraj splanirano dogajanje za cel teden.
Jutri ga z Zalo in njeno družinico mahnemo v Herberstein, kjer smo bili že predlani, ko je bila Neja stara 9 mesecev, Zala pa je bila še v trebuščku. Odpravili se bomo takoj po zajtrku in preživeli cel dan v družbi živali in rožic.
Sobota in nedelja bosta minili kot običajno...
1. maja se bomo odpravili v Velenje na prvi rojstni dan od Lane, ki je nismo videli že od septembra lani in je zdaj že res velika. Kako hitro mine čas...
V četrtek se bova šli z Nejo vpisat v vjtec. Juhuhu...
Vmes bomo verjetno skočili še na kak izlet... Poročam...
Vsem pa želim veliko lepega vremena, zdravje in lepe praznike.
V Mariboru je bil cirkus in ker smo dobili karte za ogled predstave, smo seveda šli pogledat kako in kaj.
Moram pa najprej povedati, da je Neja bila prvič v cirkusu lani (17. marca 2006). Takrat je bila stara malo več kot leto in pol in je zares uživala. Na začetku, ko je udarila tista cirkuška koračnica, se je malce prestrašila in začela jokati, potem pa so v areno prišli konji, beli in okrašeni, je kar pozabila na strah in nepremično gledala celotno predstavo celi dve uri. To je bil res velik cirkus z veliko živalmi. Bili so konji, levi, tigri, slon, opice...pač vse kar spada v pravi cirkus.
No...cirkus, ki pa je bil letos v Mariboru, pa je bil iz Varšave in v svojih predstavah nima veliko žiali. Pravzaprav so v dveh točkah sodelovali le psički in muce (ki itak niso nič ubogale...mačke pač). Bojda zaradi varstva pravic živali, v Sloveniji ne smejo več gostovati cirkusi z živalmi... Zanimivo...a mačke in psi so pa predmeti?
Kakorkoli že... V cirkus smo povabili še Zalo in njeno mamico, atija in teto. Obe puži sta uživali in z zanimanjem gledali predstavo do konca. Neja je med odmorom celo jahala konjička (prvič v življenju) in to si je seveda najbolj zapomnila.
Sicer pa...tukaj je nekaj utrinkov:
Čakanje pred predstavo
Zanimivo, zanimivo...
In prva ježa.
Jeeeee.... avtobus... kaj si ti nor!!!
